Mi2 pred 30. obletnico: "Tako kot po svobodi moraš tudi po praznikih hrepeneti"

Čeprav je bila pot iz Ljubljana do Belega v Šmarju pri Jelšah, kjer ima skupina Mi2 “plac” za vaje, deževna in turobna, je bil sprejem v njihovem skednju diametralno nasproten. Topel in nadvse gostoljuben. Kava, nekaj za pogum, po končanem intervjuju še narezek – “Pa vzemita kaj!” so naju s snemalcem Denisom pozvali večkrat.

Iz pogovora med člani banda o logističnih zalogajih ob vseh dogodkih pred njihovo 30. obletnico mi je bilo hitro jasno, kako so skupaj zdržali tako dolgo – radi se imajo in nobeden od njih ne komplicira preveč.

Dimek in Tonč, ki sta sedla pred kamero, sta sicer prihitela vsak s svojega konca, a v odgovorih na vprašanja sta se naravno dopolnjevala. Vesela sta, da so 30 let zdržali skupaj. Celo ponosna, je eden dejal in drugi priznal.

Sprehodili smo se na začetek Mi2, izvedeli, zakaj je toleranca do kritike nujna lastnost za člana njihovega banda, razpravljali o rokenrol drži do sveta in ugotovili, da življenje je praznik – tudi na čisto navaden, deževen dan. Ker takrat ti vsaj trave ni treba kositi.

Popeljite me 30 let nazaj. Začnimo pri tem, ko sta bila Mi2 res samo še dva – kako ste pravzaprav postali band? Kateri so bili prvi verzi, ki jih je nato zapel Tonč?

Dimek: Zasedba Mi2 je v startu res štela samo dva člana. Težava se je pojavila takoj, ko je bilo treba v živo nastopiti, ko sva začela dobivati ponudbe za prve špile. Duet si ne more kaj prida pomagati na odru, če rad izvaja ’muziko’ v živo. S tokratnim pevcem Fikijem (Robert Firer, op. a.) sva poiskala nek band, ki naju je spremljal na prvih nastopih. Po nekaj mesecih je naš takratni (in današnji) član v senci Egon Herman, ki je že na začetku snemal kitare za Mi2, sestavil drugo skupino z basistom in bobnarjem. Ta trio naju je spremljal še kakšno leto, a nekih pravih nastopov potem ni bilo.

Nastopil je čas, ko smo začeli razmišljati, ali nadaljevati zgodbo ali ne, pa smo se spomnili svojih Rogatčanov, s katerimi smo v mladosti skupaj že imeli bande. Povabili smo jih k sodelovanju, leta 1998 pa so nastali tisti pravi Mi2. Eden naših prvih projektov je bilo snemanje prve skupne pesmi … No, tu se pojavi Tonč.

Tonč: Mislim, da je bila to pesem Pojdi z menoj v toplice. Drži?

Dimek: Ja.

Tonč: V prijateljskem krogu, ki je spremljal ta dva nadebudneža, sem bil sicer ves čas. Na neki način smo sodelovali že pri prvih dveh ploščah – za prvo sem napisal tekst, na drugi plošči sem pel neke odlomke in back vokale. Ko pa smo zares oblikovali band, smo začeli delati na novem, avtorskem materialu, ki je bil precej drugačen od tega, kar je bilo prej. Prva pesem je torej Pojdi z menoj v toplice, prva plošča pa je Album leta.

Eno hitro vprašanje, da prebijemo led pred nadaljevanjem. Špricer pred Rudekovo gorco ali pivo pod topoli? Obenem pa – koliko zgodb nosi ta slovita Rudekova gorca?

Dimek: Definitivno špricer pred Rudekovo gorco, tudi zaradi nostalgičnih spominov. Rudekova gorca danes ni več funkcionalna – sicer ima menda novega lastnika, ampak je zaprta. Vsakič, ko gremo tam mimo, se nam malo orosi oko.

Tonč: Podobno, kot se je včasih tam orosil špricer.

Verjetno je težko opisati vse nujne sestavine, ampak vseeno – kaj je recept za to, da se band obdrži 30 let, in to brez nekih večjih pretresov? Ali pa je samo navzven vse delovalo tako stabilno?

Tonč: Visoka toleranca do kritike in precejšnja doza samokritike.

Dimek: Dodal bi še nekaj, čemur bomo lahko nekoč, z distance, rekli srečna okoliščina. Nič nam ni prav na hitro ’ratalo’. Mogoče kakšna radijska uspešnica, ampak to, da smo na terenu postali band, ki pritegne zadostno število poslušalcev in ima polne ter dobre koncerte, je trajalo še in še let. Ne pretiravam, če rečem, da ta skupina že vseh 30 let ves čas po malem raste. Glede na to, da je vsako leto eno pikico boljše kot prejšnje, je to zadostni motiv, ki nas vleče dalje. V vsem tem času se z resnično krizo, z vprašanjem o smiselnosti našega obstoja, še nismo srečali.

Večkrat ste že poudarili, da vam preboj ni uspel takoj. Kdaj pa ste se začeli počutiti, kot da je to zdaj to, da vam je ‘ratalo’?

Tonč: Percepcija uspeha je odvisna od vsakega posameznika, težko jo je projicirati na kolektivni nivo. Pa vendar … Zase lahko rečem – predvidevam, da je to tudi stališče večine članov banda – da je po 10 ali 15 letih obstoja nastopil trenutek, ko smo se iz "enega od"nastopajočih na festivalu ali dogodku prelevili v headlinerje (glavne nastopajoče, op. a.). To smo potrdili s samostojno, mini turnejo po Celju, Mariboru in Ljubljani, kjer smo z lahkoto razprodali referenčna prizorišča. Prav zato smo začeli verjeti, da zdaj pa smo se utrdili na sceni, da imamo svoj krog poslušalcev … to se je poznalo tudi na naši smelosti. Verjeli smo, da lahko dosežemo vedno več, in res – od takrat je stvar šla rapidno navzgor.

Po drugi strani pa je ta band hitro postal znan, relativno hitro smo imeli univerzalne hite, ki jih v današnjem smislu sploh več ni. To pa še ni bilo dovolj, da bi lahko rekli, da smo velik band v slovenskem merilu.

Omenili ste, da je za dolgoživost banda potrebna toleranca do kritike in velika mera samokritike. Tudi ob dvajseti obletnici ste v dokumentarnem filmu Kdo = Mi2? izpostavili, da ste zelo kritični drug do drugega. Ali je kritika z leti postala hujša ali so leta obrusila vaše robove?

Dimek: Zelo dobro vprašanje. Moram prav premisliti. Gotovo si s tem, ko se dalj časa poznamo, ko smo še bolj povezani, upamo drug drugemu povedati še več. Direktno.

Tonč: Obenem pa smo se naučili izbrati čas, ko človeku kaj poveš (smeh). Ne zineš vedno tega, kar misliš, ampak počakaš na bolj primerno priložnost.

Dimek: Mislim, da je to ena temeljnih modrosti, ki pride z leti – da zna človek malo počakati. Včasih bo isto vprašanje, zastavljeno uro prej ali pozneje, dan prej ali pozneje, prineslo neverjetno drugačen odgovor.

Ta del možganov, ki nadzoruje impulze, se nam tako ali tako razvije šele po 25. letu.

Tonč: Nekaterim nikoli (smeh vseh).

Na Čisto jebo je Tonč skoraj vložil veto, ki ga ima pri demokratični ureditvi vašega banda menda vsak. Na srečo si je premislil. Koliko je bilo takih situacij, ko se je neka ideja morda zdela odlična vsem, razen enemu, ki je uporabil veto?

Tonč: Veto nikoli ni bil zares izkoriščen, zato še vedno obstaja kot institut. Ko bi ga nekdo prvič izkoristil, se ga verjetno ne bi več držali (smeh). Do tega, da bi bili vsi za, le eden pa proti, nismo prišli, tako drastično ni bilo nikoli.

Dimek: To si zdaj zelo mehko povedal. Obstajajo tudi takšne situacije. Dobimo ponudbo za koncert konec julija v kraju, kjer še nikoli nismo nastopali, pa eden od nas reče: Boli me k***c, jaz sem takrat na dopustu.

Tonč: Okej, ja, ja, če tako razširimo, je vetov bilo veliko. Ampak to je banalnost, temu težko rečeš veto – to so bolj kaprice posameznih članov. Seveda nobenega izmed naju (smeh).

Dimek: Pri nekih pomembnejših odločitvah, kot so pesmi, se lahko zgodi, da komu ni všeč, pa reče: "V redu, vi se zmenite, jaz bom že odigral."

Tonč: Tako, tako. Na način "jaz se distanciram od tega, ne bom vlagal posebnega truda, ampak zavoljo kolegialnosti, zavoljo večinske odločitve, bom to korektno oddelal". Ampak tudi tega je bilo izredno malo. Če je štirim ali petim neka stvar všeč, enemu pa ne, je praviloma nekaj narobe s tistim, ki mu ni všeč. Drugače je, ko se odločitve lomijo, ko nihče ni čisto prepričan. Takrat ponavadi počakamo, da zadevo še malo prespimo. Včasih je nato ideja za vselej zaspala.

Resne krize torej nikoli niste imeli, ampak vam je bilo v zadnjih 30 letih kdaj dolgčas? Je kdaj vse skupaj postalo preveč poznano, preveč rutinirano, preživeto?

Dimek: Bom dal primer, ki se ga živo spomnim. Ni šlo za klasičen dolgčas, ampak za prenasičenost. Pred približno 12 leti smo imeli preveč koncertov, mislim, da 60 ali celo več na leto. Bilo je proti koncu decembra, sedeli smo v Mariboru v eni gostilni in pol ure molčali ter gledali predse. To je bil alarm – fantje, predaleč smo šli. Če bomo tako delali, bomo tudi hitro zaključili. Naslednje leto smo število nastopov korenito omejili – na manj kot 40 na leto –, s tem pa po mojem mnenju tudi preprečili marsikatero krizo, ki bi lahko sledila.

Tonč: Pomaga tudi to, da si ves čas načrtno ali pa tudi čisto spontano, po neki inerciji, zadajamo nove cilje, kot so ti jubilejni koncerti. Tu je zmeraj tudi ustvarjalna faza. Ko v dinamiko banda vstopi ustvarjalni moment, ni več prostora za dolgčas.

Je težje biti v srečnem zakonu ali v harmoničnem bandu?

Tonč: Težje je biti v srečnem zakonu.

Čeprav je v njem manj udeležencev?

Tonč: Morda je zato še težje.

Dimek (nadaljuje): V bandu sicer nimamo istospolnih nagnjenj, vsaj ne zelo očitnih, ampak mislim, da je v določenih dejavnostih prednost, da pri njih sodelujejo ljudje istega spola. Naj gre za jadranje, band ali pa fuzbal ekipo.

Tonč: V času politične korektnosti si se na tem mestu dotaknil njenega zgornjega roba (smeh obeh). Sam verjamem, da lahko vlečemo vzporednice z zakonom. 30 let zdržati s petimi ljudmi v neke vrste zakonu je kar dosežek. Večini to ne uspe.

Odraščanja v Rogatcu ne bi zamenjali. Tudi, če bi imeli možnost, da izberete, ste rekli v filmu ob 20. obletnici. Kaj človeku da odraščanje v malem kraju? Vam je dalo Mi2, a kaj še?

Tonč: Odraščanje je formacija osebnosti. Okolje, v katerem se formiraš, te zagotovo zaznamuje. Ne bom rekel, da za vse življenje, ti pa da temelj, vrednostni okvir, širino ali pa ozkost … Morda bi na tem mestu dodal razmislek, zakaj so Mi2 po mojem zelo slovenski, zakaj smo ljudem všeč, če poenostavim. Zato, ker je večina Slovencev odraščala v primerljivih okoljih, kot smo odraščali mi. Z zgodbami, ki so nastale v Rogatcu, se lahko poistoveti nekdo, ki je odraščal v Dravogradu, v Vipavi, v Trebnjem … Govorimo o slovenski stvarnosti in si pri tem nič ne izmišljujemo. Ljudje to vidijo, verjamejo in se s tem identificirajo.

O vas so rekli, da ste band, ki se zaveda, kdaj doseže neki zid ustvarjalnosti in da na silo ne bi pisali, če ne bi imeli več česa povedati. A ni videti, da bi idej zmanjkalo. Kako pri vama deluje ustvarjalnost? Kdaj se pojavi največ idej?

Dimek: Zagotovo imamo več težav s časom, kdaj realizirati ideje, kot pa s samimi idejami oziroma navdihom. Imamo še kar nekaj napisanih besedil in na pol zastavljenih pesmi, ki čakajo, da jih dokončamo. Za ustvarjalnost se še ni bati, da bi nam usahnila. Kar pa se tiče vprašanja, kdaj se nam porodijo te ideje … Meni se običajno na najbolj nenavadnih mestih. Verjetno nisem niti ene pesmi napisal tako, da bi se usedel za računalnik in se odločil. Zgodi se, ko kosim travo, se s kom pogovarjam, berem … Idejo nato zapišem na listek in nekoč, ko se mi zdi, da je pravi moment, besedilo končam. Ustvarjanje pesmi iz besedil pa se dogaja tukaj, pri tem sodelujemo vsi člani banda (pokaže na prostor za vaje).

Tonč: Jernej je dosti bolj ustvarjalen in bolj konstanten. Jaz sem ’kampanjec’, k ustvarjalnosti pa me pogosto pritegnejo prav ostali člani banda oziroma konkretno Jernej. Ko prinaša nove in nove pesmi, sam sebi rečem: ’Kaj, ti pa ne znaš nič več napisat?’ Tako me izzove, da še jaz kaj dodam.

Ljubezen do koncertiranja ste že večkrat izpostavili. V dokumentarcu za 20 let Igor Orač (bobnar, op. a.) pove, da Dimek razmišlja, kaj bo jedel po špilu, Tonč pa o Nemcih in viaduktih … Kaj bi rekli vi?

Tonč: Če si peklensko utrujen in veš, da greš čez dva dni na dopust, si potiho govoriš: “Zdrži še ta dva komada, zdrži, potem si pa fraj”. Ampak v večini primerov je biti na odru posebno stanje, ki ga človek težko razloži. Poznajo ga samo tisti, ki so to izkusili. Gre za stanje zamaknjenosti v pozitivnem smislu, za drug svet. Drug svet je igrati pred več tisoč ljudmi, čutiti to energijo, ki se praviloma vzpostavi – tako na odru med nami kot s publiko. Če se vse poklopi, če je dober zvok, ne razmišljaš veliko. Padeš noter in si kot na drvečem vlaku, začneš uživati. To je največ vredno.

Rokenrol je naslov vašega šestega albuma. Kakšna drža do sveta je rokenrol drža?

Tonč: Hm … Se bojim, da počasi izumirajoča. Rokenrol je drža, je attitude, je odnos do sveta, ki je malo bolj kritičen, manj samopomilovalen, mogoče malo bolj "moški" (z rokami pokaže narekovaje).

Dimek: Svobodomiseln.

Tomek: Ampak biti roker je samo ena od identitet, ki jih ima človek. Ne jaz in mislim, da tudi noben od članov banda, nismo rokerji od jutra do večera, vsak dan, ne obnašamo se vedno do vsega na tem svetu v skladu s svojim rokerskim izhodiščem.

Dimek: Zagotovo pa so na nas vplivali največji rokerji svojega časa, ljudje, katerih glasbo smo poslušali in katerih stališča smo delili. Ljudje kot Bob Dylan, Bruce Springsteen, John Lennon ali pa naš Zoran Predin.

Če je rokenrol izumirajoča drža do sveta, bi rekli, da današnji mladi v sebi nimajo "uporništva z razlogom"?

Tonč: Tega nisem mislil pokroviteljsko ali kritično do mladine. Vsaka generacija razvije svoj ’rokenrol’. Težko je primerjati čas in prostor, okoliščine, v katerih smo se mi oblikovali, z današnjimi, saj gre nasploh za spremenjeno okolje. Se pa strinjam, da bi na določeni točki človek pričakoval malo več upornosti z razlogom. Kar pa ne pomeni, da do nje ne pride, ko je to res potrebno. Mogoče še enostavno ni nastopil čas.

Nov album bo, novo skladbo Padajo ste izdali pred kratkim. Ko smo že pri tem, čemu se upirati z razlogom … Kaj vse v našem svetu (pro)pada?

Tonč: Ravno to poskuša pesem Padajo reflektirati oziroma opisati. Ne bi želel biti preveč črnogled, čeprav kot človek, ki ni več mlad, imam to prednost, da sem lahko (malo bolj črnogled, op. a.). Dejansko svet v veliki meri silimo proti propadu. V marsičem. Tudi v medosebnih odnosih, da ne govorim o geopolitiki. Človeka mojih let to navdaja s skrbjo, z zaskrbljenostjo – ne toliko zaradi mene kot zaradi naših otrok. Privoščiš jim, da bi živeli v vsaj približno tako prijaznem svetu, kot smo živeli mi. Žal, žal ta svet propada. To ne pomeni, da se bliža kataklizma, ampak človeka ne navdaja s pretiranim optimizmom.

Dimek: Zadnjič smo ta pogovor načeli za družinsko mizo. Nekatere stvari, ki so bile v naši mladosti samoumevne in celo zajamčene kot recimo pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otroka, položaj žensk v družbi, izkazovanje religioznih čustev … Zna se zgoditi, da čez nekaj let ne bodo več tako samoumevne, kot so danes še. In ni rečeno, da ženskam ne bo treba znova na ulice, da bodo spet dobile, kar so desetletja imele, pa jim je bilo odvzeto. V nekaterih državah jim je morda že.

Omenili ste že, da vaša edina identiteta ni to, da ste roker od jutra do večera. Popravite me, če se motim, ampak vsi imate ob bandu še redno službo?

Dimek: Ne več vsi, ampak da, nekateri pa še.

Kako človek usklajuje dve službi, ob čemer ena prepoznava tudi nekaj prepoznavnosti in s tem povezanih medijskih obveznosti?

Tonč: Na trenutke je kar zahtevno, ampak po drugi strani – če človek ne bi v večji meri užival kot trpel, tega verjetno ne bi več počel. Dokler gre, gre, ko pa enkrat več ne bo šlo, pa ne bo šlo.

Dimek: Jaz, ki sem že na drugem polu, torej brez redne službe, pa lahko dodam, da grem kosit, ko je lepo vreme ali ko je ravno prav rose v travi. Pri tistem drugem delu časa sem zdaj precej bolj svoboden.

Ali bomo 4. oktobra v Ljubljani slišali Štajersko nebo? Po navadi ga ne pojete, če koncert ni na Štajerskem, ampak vendarle gre za 30. obletnico.

Tonč: Pa tudi veliko Štajercev bo v Ljubljani (smeh). Ne bo toliko koncert v Ljubljani kot v mestu, temveč bolj v Ljubljani kot v prestolnici Slovenije. Temu primerno bo tudi Štajersko nebo.

Dimek: V teh 30 letih smo napisali več kot 100 avtorskih komadov …

Tonč: In to same dobre.

Dimek: Same dobre! Na koncertih lahko igraš tja do 20 pesmi, zato ene igraš enkrat, druge drugič. V Stožicah se bomo potrudili, da ne bo manjkala nobena od tistih, ki si zaslužijo biti odigrane.

Še eno vprašanje, kot da sta športnika v izteku smučišča ali po končani tekmi. Kaj občutite ob tem, da ste 30 let ostali skupaj?

Tonč: Zagotovo zadovoljstvo. Ponos bi bila mogoče malo pretenciozna beseda. Zadovoljstvo, ker ugotoviš, da če ti je uspelo vztrajati 30 let in to zaokrožiti z razprodanimi Stožicami, to pomeni, da kar počneš, vendarle ima nek smisel. In mislim, da je to osnova človeškega bivanja – početi to, kar ima smisel. Ne samo zate, ampak tudi za širšo skupnost.

Dimek: S tem sami sebi dokazujemo, da smo zreli. Prej smo vlekli vzporednice z družino, lahko rečemo tudi, da smo firma, ker band to na neki način je. Mi smo delničarji in imamo še nekaj zaposlenih. Tako zakonske zveze kot izvenzakonske skupnosti in podjetja … marsikdo med njimi skupaj ne dočaka 30 let. Tako da smo na to lahko upravičeno ponosni.

Tonč: Evo, evo. Ni pretenciozno.

Dimek: Vesel sem, da je tako. Dokazujemo, da smo dovolj zreli, da različni pogledi na določeno stvar ne pripeljejo do razkola, ampak nas morda še bolj okrepijo.

Tonč: (tiho doda) Lepo.

Je življenje praznik?

Tonč: Nedvomno življenja daje razloge za praznovanje. Seveda ne vsakodnevno, ker potem prazniki ne bi imeli smisla. Podobno kot svoboda, če je ta za vse enaka, ni več svoboda (smeh). Tako kot po svobodi moraš tudi po praznikih hrepeneti. Ampak ja, 4. oktober bo za nas zagotovo praznik.

Dimek: Mislim, da bi bili ljudje veliko bolj zadovoljni, če bi se znali v enem dnevu, ko nič ne gre narobe, zavedati, da jim je pravzaprav fajn. Na žalost na to pogosto pozabimo, ko gre en čisto običajen dan mimo nas. Pogosteje se je treba spomniti: "No, danes pa me nič ne boli".

Tonč: Ali pa to – danes dežuje, ne bo ti treba kositi.

Dimek: Recimo. V tem smislu so tudi takšni običajni dnevi praznični.

Prakticiranje hvaležnosti torej.

Dimek: Ja. (se obrne k Tonču) Jaz bi bil za ustanovitelja kakšne nove religije, kaj misliš?

Tonč: Ja, ja. Od tebe bi še jaz kako revijo kupil ali pa te spustil skozi vrata.